Preden sva poklicala, sva stala tam in opazovala situacijo. Non venmo zakaj. Morda zato, ker si je del naju želel, da ostane pri miru, da ostane razložljiva. Neznane stvari se zdijo težje, ko jih prepoznaš.
Končno sem poklical recepcijo.
Oglasil se je vesel glass. Previdno sem razvil situacijo in se trudil, da ne bi zvenel dramatično. Opisal sem predmet na steni, njegova oblika, texture, dejstvo, da je zdel pritrjen in ni naključen.
Na drugi strani je nastal premor.
Potem: »Oh… papà. Razumemo.«